Prevajanje Alkemist

Prevodoslovje je znanost o tolmačenju in prevajanju. Status znanosti je dobilo v 20. stoletju, predstavljalo je zmes med znanostjo o jezikih in prevajanju. Gre za večjezikovno meddisciplinsko znanost, ki zajema jezike, jezikoslovje, komunikacijske študije, filozofijo in širok razpon kulturoloških študij. Kljub pozni uveljavitvi v znanosti prevode poznamo prav toliko časa, kot obstaja leposlovje. O tem tudi pričajo najdeni ostanki prevodov (v azijske jezike) znanega Epa o Gilgamešu. Enako se je pozneje dogajalo z Biblijo in Homerjevo Iliado.
Med prvim in tretjim stoletjem pr. n. št. je bil v grščino preveden del Stare zaveze Septuaguint, ki naj bi veljal za enega izmed prvih prevodov v zahodnem delu sveta. Na otoku Paphos ga je prevajalo približno sedemdeset prevajalcev. Ogromne podvige na področju prevajalstva so začeli Arabci. V času osvajanja tujih dežel so v želji, da bi jih razumela tudi druga ljudstva, morali prevajati svoja filozofska in druga znanstvena dela.
Laiki pogostokrat enačijo prevodoslovje s prevajanjem, vendar temu ni tako. V primeru dejanskega prevajanja prevajalec iz izhodiščnega pisnega besedila prevaja v drug tuji jezik. Pri tolmačenju je to besedilo govorjeno in se prevaja hkrati (simultano) ali posledično (konsekutivno).
Prevodoslovje je meddisciplinska znanost, ki od strokovnjaka zahteva poznavanje slovnice, pravil pisanja in besednih zvez, ne nazadnje pa tudi besedišče znotraj posamezne stroke oz. znanosti (pravo, zdravstvo, tehnologija).
Tako kot v ostalih znanostih tudi v prevodoslovju beležimo različne pristope k prevajanju. Zastavlja se t. i. vprašanje zvestobe oz. transparentnosti. V konceptu zvestobe prevajalec ostaja ‘zvest’ izhodiščnemu besedilu. To pomeni, da mu v prevodu ne dodaja, odvzema ali spreminja besedišča. Koncept transparentnosti pa spodbuja spremembo in prilagoditev besedišča ciljnemu jeziku. Besedilo se zato v celoti prilagodi slovničnim, kulturnim in drugim zahtevam ciljnega jezika.
Zanimivo je, da razprave o različnih pristopih k prevodom niso aktualne zgolj danes. Že Grki so razlikovali med dobesednim prevodom (metafrazo) in parafrazo. O isti temi razpravljajo nekaj stoletij kasneje, vendar v drugačni preobleki.
V 17. stoletju angleški pesnik in prevajalec John Dryden zapiše: “Ko se pojavijo [besede] ... književno ljubke, bi bil greh do avtorja, če bi jih spremenili. Toda, ker je ... nekaj, kar je lepo v enem [jeziku], pogosto barbarsko, ne, včasih celo nesmiselno v drugem, bi bilo nerazumno, da bi omejili prevajalca na ozek obseg avtorjevih besed: tako je povsem v redu, če izbere nek izraz, ki ne popači smisla.” Hkrati pa se mu utrne tudi sledeča misel: “Ko slikar kopira iz življenja ... nima nobene pravice, da bi spreminjal značilne poteze.”
Še pred uveljavitvijo prevodoslovja v znanosti, so znanstveniki v 19. stoletju razpravljali o tem vprašanju. Nemški teolog in filozof Friedrich Schleiermacher je v svojem delu On the Different Methods of Translation (1813) predstavil svoj pogled in odnos do prevajalstva. Govoril je o zvestobi do bralca in zvestobi do avtorja, sam je bil naklonjen zadnji. Zvestoba do izhodiščnega besedila je bila zanj najpomembnejša. Razlogi za njegovo usmeritev so bili sicer politične narave, saj je s tem želel poudarjati vrednost in pomembnost nemške literature, ki je takrat konkurirala francoski književnosti.
Danes prevajalci poznajo številne pristope k prevajanju pisnega besedila. Eden izmed prvih in najpreprostejših je prevod, ki temelji na upoštevanju slovničnih pravil in struktur ciljnega jezika. Prevajalci v angleško govorečih državah so se v šestdesetih letih dvajsetega stoletja pričeli nagibati k novemu pristopu, katerega osnovni namen je bilo besedilo, ki bi kljub prevodu obdržalo čim bolj avtentično sporočilo izhodiščnega (prevedenega) besedila. V Združenih državah Amerike (ZDA) pa so spodbujali koncept dobesednega prevoda besedila (Munday, 2001).
Ena izmed ključnih ugotovitev o prevajalstvu je bila zagotovo ugotovitev Martina Luthra, ki je bil prepričan, da prevajalec lahko zagotavlja kakovosten prevod le v primeru, ko prevaja v materni jezik. Tako je bilo tudi z Luthrom, ki je prevedel Biblijo v nemščino (njegov materni jezik). Luthrovi ugotovitvi se je pridružil tudi nemški filozof, pesnik in literarni kritik Gottfried Herder. Od 18. stoletja dalje zato v prevajalstvu velja prepričanje, da je kakovosten prevod moč doseči izključno s prevajalcem, ki je hkrati tudi naravni govorec jezika.